Jesen je tako ali tako pisan letni čas. Danes je paleto barv v naši bližini popestrila še mavrica.

Ko se oči malce spočijejo od sive jeseni….:-)

Zadnjč se je pred mano pojavil trop živali, ki se jim sicer reče ovce. Vendar pogled od zadaj je bil skrajno nenavaden…še nikoli nisem videl ovce z dolgim repom.

Premetavanje kamenja je bilo nekoč za tiste, ki so si “zaslužili” Goli otok ali za brate Dalton, mogoče za kaznjence v Francoski Gvajani….ne pa za nas mirovnike.

Tokrat je drugače. Naši kolegi so pokazali obilico kreativnosti in umetniške žilice (jaz še vedna rišem fante z petimi črticami in kroglo, punci pa dodam trikotnik) in kamenje uporabili za bolj plemenite namene.

Naredili so celega sokola….Takšnega kot ga imamo v svojem grbu. Sedaj domačin, ki v okolici kosi travo, vsaj ne uniči toliko metrov kosilne nitke, kot prej.

Res pa je, da se je nekdo, ki služi narodu z nami iz sosednje enote, pomislil da bi ptiču pobarval kljun v rumeno barvo. Komaj smo preprečili ta incident.Madonca, saj naš sokol ni kos ali kanarček(ali drug mehkužni ptič).

Sokol leta višje in vidi več.

Zgodovinska vrednost…verjetno se da kaj uporabiti.

In še ena pesmica…ko dobro poznamo čisti sever…in zdaj še čisti jug…

In prišel je dragi Tito na Kosovo…v živo. “Mi smo titovi, Tito je naš.”

Danes sem postal zelo zaskrbljen. V »Veliki knjigi vprašanj in odgovorov« sem prebral, da je naša in sosednja galaksija obsojena na trčenje…čez pet miljard let. Želim si, da bi bila to največja skrb vseh prebivalcev na tem planetu. Pa ni. Nekateri se (med drugim), otepajo z katastrofalnim pomanjkanjem pitne vode. Tudi tu na robu razvite Evrope.

Tu na Kosovu vode ne manjka. Težave so samo z distribucijo, onesnaženostjo, neracionalnim izkoriščanjem in uporabo. Razen vode v gorskem delu Kosova, voda ni pitna. Vsaj ne za tiste, ki si želijo preživeti brez diareje ali drugih želodčno/prebavnih težav. Ne glede na to kako močno je voda umazana, je njen učinek še vedno pomirjujoč.

Na Kosovu je kar nekaj hidrografskih zanimivosti. Gorska jezera (med najvišjimi v bivši skupni državi) na območju Gjeravice, gorske potoke in soteske, termalni izvir (v naši neposredni bližini), nekaj zanimivih jezer ter vodotokov. Nekaj je tudi umetnih akumulacijskih jezer. Voda teče skoraj iz vsakega kuclja. Vendar...

Ena izmed zanimivosti, ki pove o tukajšnjem odnosu do vode je dogodek izpred nekaj let. V gorski verigi Prokletije je bilo naravno jezerce okoli katerega so bili bogati gozdovi. Jezerce je nastalo kot posledica nabiranja materiala na delu, kjer je nekoč odtekala voda. No, in nekega lokalca je to jezerce motilo in oviralo pri izkoriščanju okoliškega gozda. Pregrado, ki je povzročila nastanek jezera, je preprosto razstrelil. Voda je odtekla in veselo je lahko posekal okoliški gozd. Danes tam ni več ne jezera, ne gozda. Ostalo je le ime. »Jezero«.

V naši coni odgovornosti se nahaja tudi naravni park, ki ga je zaščitila tudi organizacija ZN. Miruški slapovi(Ujëvarët e Mirushës). Nekateri jim pravijo tudi »Metohijska Plitvička jezera«. Lansko leto so se mi nekako čudežno izmaknili.

Še dobro, vedno si je treba pustiti kakšno reč še za naslednjič.

Miruške slapove sestavlja, po nekaterih virih 12 in po drugih 13 jezerc in slapov med njimi.Kakorkoli, jaz sem jih naštel šest.

Področje, ki ga varuješ, moraš poznati. Tu ni izjem. In tako velja tudi za to. Kosovo ni Afganistan ali Irak, kjer moraš na vsakem koraku gledati po okolici preko cevi in z petnajstimi kilogrami železja na sebi. Kosovo je država, ki je samo še malce nestabilna. Vsekakor pa ni nevarnosti na vsakem koraku, da bi ter kdo hotel ustreliti ali pa zastrupiti.

Od glavne ceste do prvega slapu je dobra dva kilometra hoje. Približno dobre pol ure po razgibanem terenu, po dolini med dvema hriboma. Na koncu se ta dva hriba stisneta v sotesko, ki deluje kot v kakšnem starem indijanskem westernu. Ko samo čakaš, da bo iz kakega hriba priletela puščica in ubila tvojega konja.

Med občudovanjem prvega in drugega slapu se mi je po glavi podila misel, če obstaja pot do naslednjih slapov. Zdelo se mi je, da bi morala biti. Ampak očitno ni markirana, tako kot pot do prvega jezera. Razen obilice plastenk ob poti. Pardon, »eko-plastenk«.

Uživanje ob lepoti in miru je prekinilo divje govorjenje in razlaganje. Ko sem se obrnil, sem se zares začudil. Kar od nekje se je pojavil. Lokalec. V zamazanih hlačah, pol prevelikih lakastih čevljih in napol prevezanem delovnem pajacu. Po moji oceni ni bil starejši od 28 let. Res pa je, da tu prebivalci delujejo precej starejši, kot dejansko so. Ne glede na to, da so država z najnižjo povprečno starostjo v Evropi.

In ta junak neke lokalne kronike je začel kriliti z rokami in razlagati na dolgo in široko. Seveda v pristni albanščini. Ki jo razumem samo v delu, kjer gre za vljudnostne fraze. Tu pa je šlo za celo zgodbo. Teksta ne jaz, ne kolega nismo razumeli. Iz močne gestikulacije, pa je bilo moč razumeti...

»Na tej visoki pečini je trava. In rogate živali (verjetno koze). Trava je tako slastna, da je koza pozabila, da je na drugi strani pečina. In padla dol. Naravnost v jezero. Kjer je priplavala na obalo in jo je on ujel.«

Torej zgodba o leteči kozi. Ni mi dalo miru in sem začel tudi sam kriliti z rokami. Kazal sem proti slapovom, oponašal korake, kazal da bi rad videl kako zgleda tam, pa da ne vem kje je pot...vse z rokami.

In možak je skoraj nor od veselja, kar začel mahati z rokami, da naj gremo za njim. In smo šli.

Poleg tega, da nam je kazal pot je ves čas tudi besno razlagal neke zgodbe. Le teh zaradi sopihanja v hrib, ni nihče razumel. Razen ene, kjer se je ustavil ob nekem grmu in kazal kako je enkrat videl njo in njega, ki sta tuc, tuc...«Kaaj? Fak?« In začel je divje kimati z glavo. Skoraj bi rekel, da je bil navdušen, da ga razumemo. Upam, da ni razložil, da je pod tem grmom...bog ve kaj drugega.

Pot se je divje strmo vzpela v hrib. In na to nadaljevala preko ozke pečine, kjer je 50 m navzgor in 30m navzdol. Prava divjina. Drugi slap. Noro...Takoj nam je pokazal, da se da pod slapom stati v dveh nadstropjih. In še preden smo lahko navdušeno naredili nekaj fotografij, že nas je priganjal naprej. Vsak slap je bil lepši in pot bolj divja. Brez plezanja ni šlo.

Dobro, da nihče od nas s tem ni imel težav. Ne z višino, ne z ravnotežjem. Poleg tega, pa bi se mi zdelo prav grozno, da lokalni junak v napol prevelikih čevljih, po mojem mnenju, neprimernih celo za cesto, pleza kot gorska koza. Jaz pa v odličnih, skoraj novih vojaških škornjih obušam. Nikakor. Pa naj bo karkoli.

Proti zadnjemu plazu. Čista 4c, brez varovanja. 10 krepkih metrov. Saj ne da bi bile težave z težanostjo smeri, vendar koncept padca po skalah tam nekje, sredi kosova...ni ravno najlepši scenarij. Šef ne bi bil zadovoljen.

Vrh in zadnje jezero, lepše kot vsa ostala prejšnja, poleg slapu je skalna struktura, ki je nekoga spomnila na mančmelove, mene pa na lobanjo. V obeh primerih lepo. Poleg slapu sta še dve jami, kamor so se menda podpisali vsi kosovirji, ki so uspeli prilezti tako visoko. Impresivno.

Tu se je končalo, saj preko zadnjega slapu ne bi šlo drugače, kot z plezalno opremo. Le te pa nismo imeli pri roki.

Povratek je bil skoraj bolj zanimiv od vzpona. Plezanje v obratni smeri. Lokalec, spet kot gorska koza. Samo on ve, kolikokrat je prehodil to pot. Mi malce bolj previdno.

Nazaj ob prvem jezercu. Pravila pravijo, da ljudem ne smeš dajati denarja. Ta si je zaslužil vsaj nekaj evrov. Če ne drugače je pokazal voljo in navdušenje, da odkrije košček svoje domovine. V nasprotju z pohlepnimi trgovci, ki samo preprodajajo...In pokazal nam je zelo lepe slapove. Nisem si mislil, da je znotraj nizkih hribov, lahko skrito kaj tako lepega.

Preden smo odšli nazaj proti bazi, smo se ustavili v lokalni gostilni, ki stoji ob vstopu v dolino. In nismo dobro spili svoje (zaslužene) pijače, je prej omenjeni lokalni junak že mahal z vrečko polno dobrot nazaj proti svojemu slapu. Z širokim nasmehom nam je pomahal. Zadovoljstvo je bilo obojestransko.

Sklenil sem, da moramo to lokalno lepoto - Miruške slapove, nujno pokazati tudi svojim ostalim kolegom.

In sem jo. Včeraj. Tisti, ki nimajo težav z višino, so bili prav tako navdušeni kot jaz. Ostali, pa so uživali v miru in zvokih vode. Popolno nasprotje naših vedno brnečih agregatov.

Coolidgu, enemu izmed predsednikov ZDA, je nek volilec očital, da je kot predsednik postavil na odgovorno mesto v državnemu aparatu pravega tepca.

»Že mogoče,« je dejal predsednik, »toda – ne pozabite, da je v tej deželi veliko tepcev, prav je, da imajo tudi oni svojega predstavnika.«

In agregati bodo brneli še nekaj časa. Le naj. Električni radiatorji, bodo elektriko še močno potrebovali. In mi njih.

Stara bogatasinja se odloci oditi na foto safari v Afriko. S seboj vzame svojo zvesto psicko Cuddles za druzbo. Nekega dne, ko je psicka lovila metulje, je ugotovila, da se je izgubila. Ko se je sprehajala naokoli, je ugotovila,da proti njej drvi leopard z namenom, da jo poje.

Stara psicka si misli: "O, ne! Zdaj sem pa v drekcu pekcu".
Nato zagleda na tleh lezati kost. Obrne se s hrbtom proti drvecemu leopardu in jo zacne grizljati. Tik predno jo leopard naskocil, psicka glasno izjavi: "Fant, tole je bil en okusen leopard. Zanima me, ce jih je se kaj v blizini?"

Ko leopard sredi napada to zaslisi, se ustavi in si misli: "Uf! Tole je bilo pa blizu. Psicka me je skoraj pospravila." Mimogrede se opica na blizjem drevesu, ki je vse to opazovala, odloci,da bo ta trik izkoristila za svoje dobro, da se obrani pred leopardom in takoj oddrvi za njim. To opazi psicka, ki si kar misli, da se bo nekaj zgodilo.
Opica kmalu dohiti leoparda in mu razlozi vso situacijo, socasno pa se pogodi, da jo zaradi te informacije leopard pusti na miru.

Mladi leopard pobesni, ker si ga je psicka tako privoscila in rece opici: "Tule, usedi se na moj hrbet in videla bos, kaj se bo zgodilo s to hinavsko psico."
Ko psicka zagleda prihajajocega leoparda z opico na hrbtu, se sprasuje: "Kaj pa zdaj?"

Ampak namesto, da bi pobegnila, se s hrbtom obrne proti prihajajocima napadalcema in se pretvarja, da jih ne vidi. Ko prideta dovolj blizu, da jo lahko slisita, zakrici:

"Prekleta opica, kje se obira! Ze pred eno uro sem jo poslala, da mi pripelje novega leoparda."

In se nauk...

Ne izzivaj stare macke...starost in podlost bo vedno premagala mladost in talent. Blefiranje in pretkanost pride samo z leti in izkusnjami.

Na nekem hribu, nekje tam daleč na jugu, je prst poskočil na sprožilec in na prvi jesenski dan zabeležil svojo okolico. Panoramski posnetek. Tam iz hriba - eno uro vožnje iz vasice pod goro.

Opozorilo: zvok na glas

fotografija: “žabje jezero” iz zraka

fotografija: v tej globeli se skrivajo Miruški slapovi

Takole zgleda malce bolj od daleč, naša vasica pod goro “Vilaggio di Italia”, če jo poiščeš na Guglovi zemlji. Takole za neko idejo, kje vasujemo, bo. Zahod je takoj za hribi. Vzhod pa naravnost nasproti. Razgled je vsekakor dober. Mesto na desni je Peč. Po “domače” Peje.  Za Pečjo se razteza dolina Rugove. Hribi pa so zares lepi.

»MENI JE JASNO, DA ŠTORKLJA PRINESE OTROKA, AMPAK, DA PAJEK ODNESE AVTO?!!?«

Vse kavbojke so napete, to ve vsak tamav 

enkrat eden, drugič drugi, jih dobi po glav', 

člov'k ne ve za koga pravzaprav naj tam drži, 

prav zato se naše geslo zdaj tako glasi: 

Zdaj divjajo vsi kavbojci in vsi indijanci v isto smer, 

eni beli drugi rdeči, n'č ne rečem važn' sam' da 'mamo mir. 

N'č ne rečem tud' mi smo se včas' po host' podil', 

kurje perje in klobuki pa smo se ločil', 

s kolov loki drugi puške usrane hlače plave buške, 

zmer' pa smo na konc' se vsi pobotal in upil': 

Zdaj divjajo vsi kavbojci in vsi indijanci v isto smer, 

eni beli drugi rdeči, n'č ne rečem važn' sam' da 'mamo mir.

V sobotnem velikem intervjuju z Yasminom Khadro, arabskim pisateljem je le ta o ideologiji dejal: »Vse ideologije nam ponujajo smisel, ki je pomembnejši od našega življenja. Življenje pa je pomembnejše od vere, od ideologije od svobode. Življenje je edino, kar nam pripada. Zemlja nam ne pripada, domovina nam ne pripada, nič nam ne pripada, razen našega življenja. Ko umreš, izgine cel svet. Kdor tega ne razume, ni zrel človek.«

Ne bi se želel zapletati v filozofske debate, nikakor. Tudi izhodišče v zadnjih treh tednih je bolj slabo za kakšno razpravo v filozofskem smislu. Vse kar sem uspel prebrati je sta bili dve dobri kriminalki (ena od teh – prava forenzična) ter eno zgodovinsko/fantastično/malce bondovsko. Ta zadnja nosi naslov »Atlantida«. Veliko zgodovinskih izhodišč, geologije, ideologije, visoke tehnologije, vojske, ljudi, ki delujejo pod masko ter seveda vojske. Prava bondiada. Pa še Atlantido odkrijejo. Žal jo čisto na koncu, ko si jo glavni junaki ogledajo, zasuje lava. Kdo bi si mislil.

V svojem prostem času (ki ga lahko posvetiš samo sebi – luksuz nekaj večernih uric) se poskušam začeti učiti italijanščino, hkrati pa spodbuditi tudi svoje bližnje sodelavce, da se lotijo kakšnega koristnega »jezikoslovskega« podviga. Pol leta je grozno veliko časa in občutek, da časa nisi vsaj približno koristno izkoristil, se mi zdi prav nadležen.

Italijanščina za začetnike, računalništvo, sobotne priloge Dela in Dnevnika, knjige, šport kakšen dober (in malo manj dober) film. Nabor aktivnosti je kar

spodoben.

fotografija: moja mala knjižnjica

Zadnjič me je prijateljica (ima dva otroka) vprašala, če sploh vem kaj pomeni to, da nimaš nič časa in če smo tu na dopustu...Hm, tako kot v mnogih drugih poklicih, se mi tudi tu ne zdi primerno govorit o podrobnostih. Vsak ima pravico si misliti kar hoče. Venar kot pravi stara modrost: »Pametni se učijo na tujih napakah, bedaki na lastnih.« In z čistimi mislimi se manjkrat učiš na lastnih napakah.

Zadnje dni budno spremljamo vzdušje v teh koncih. V tem kotličku, kjer je prava ruska ruleta trditi, da se ne bo zgodilo nič, jo najbolje odnese tisti, ki pošlje cekine, v notranji ustroj in zadeve, pa se ne vmešava. Nekako tako delujemo tudi mi. Brez direktnega pošiljanja cekinov. Je pa organizacija, ki tu bedi nad varnostjo zelo velik in dober delodajalec lokalnemu prebivalstvu. Čistilci, snažilci, prevozniki, natakarji(-ce), kuharji(-ce), pralci in pralke, prevajalke in prevajalci....seznam je blazno dolg. In vsaj uradno nas vsi spoštujejo. Kar se seveda sliši odlično. Prej omenjeni so v KFORju odkrili svojo Atlantido.

fotografija: isti šmorn kot naša Mura

In če se vrnem k Atlantidi...Včeraj sem svojega cimra naučil igrati Scrabble. Ne morem reči, da mu je šlo slabo, daleč od tega. Edino česar ga nisem mogel prepričati je, da mi ne sme prepuščati polj na katerih potrojiš vrednost besede. In posledica je bila no, visoka zmaga. Ki pa je bila seveda daleč od »sladke zmage«. Za sladko zmago šteje, ko uspem premagati pri Scrabblu svojo najdražjo ali pa svojega starega prijatelja in jeklenega nasprotnika v tej igri.

fotografija: AGA, zadnje tri črke v prvi lekciji Scrabbla

Če ne moreš (ne smeš) na pivo, ti ostane še malce več časa. In če si nočni ptič, se ta čas še pomnoži. Po tem, pa ostane že toliko  časa, da lahko napišeš še kak zapis o tem kaj se dogaja.

Včeraj mi je znanec (na začasnem delu v Beogradu) omenil, da je vožnja v Beograjskem prometu podobna mali vojni. Kako zelo podobna zgodba je tu. O tem sem pisal že lani. Mogoče se kmalu podobna zgodba ponovi.

In danes je tu globoko na balkanu spet posijalo sonce...prav z veseljem bi si zapel pesem »Mi gremo pa na morje«.

In da ne pozabim…jutri zjutraj moram nest dva žaklja cunj, prebivalcem Atlantide v pranje.

Hm, priznam. Videl sem že nekaj posebnežev, ki so vstopili v vojsko. Ampak tale…tale presega vse meje. V resnici človek dejansko ne ve ali bi ga takoj po nosu ali čez pet minut. Vsekakor, pa se dodobra nasmejiš.